Ko sem zvečer sedel na terasi in videl na mizi naglavne svetilke sem prišel do ideje. Zamislil sem si, da bi lahko en večer otroke peljal na nočni sprehod po gozdu. Ideja mi je bila res všeč. Tako sem se osredotočil na vikend. Pogledal sem vremensko napoved in videl, da bo lep vikend. Tako sem v soboto zvečer presenetil otroke in jim rekel, da gremo na sprehod po gozdu. Otroci so najprej mislili, da se šalim, potem pa so videli, da mislim resno. Tako sem šel po naglavne svetilke in vsakemu eno dal na glavo. Bili so navdušeni, takoj ko so videli, da bodo imeli na glavi svetilke. 

Ko smo začeli hoditi proti gozdu, sem videl, da po eni strani komaj čakajo, po drugi strani pa jih je malo strah. Razložil sem jim, da gremo na nočni sprehod po gozdu zato, da začutijo naravo. Sam lahko rečem, da je to bil najlepši sprehod z otroci, kar sem jih do sedaj imel. Hodili smo v tišini in poslušali zvoke v gozdu. Res je bilo neprecenljivo. Kaj vse smo slišali in kako drugače izgleda gozd v temi. 

 

Ko naglavne svetilke ugasnejo

Potem pa sem predlagal, da bi svetilke ugasnili in tako bi nekaj časa v gozdu bili v čisti temi. Seveda so otroci bili navdušeni tudi nad to idejo. Ko smo ugasnili naglavne svetilke, je bil občutek res čuden. Otroci so bili čisto tiho in čez nekaj časa je najmlajši sin rekel, da ga je strah. Tako smo jih prižgali naprej in počasi šli po znani poti domov. Šli smo po poti, ki sem jo poznal, tega si ne bi dovolil, da bi z otroci šel po novi nočni poti. Tako sem točno vedel kje gre pot in koliko časa bomo rabili do doma. 

Še danes, ko vidim naglavne svetilke na mizi, se spomnim našega nočnega pohoda.