TIST DREVORET LENARŠČOU…

 … za virske pobe, ta reušna, k sma blə - sa bli edini vitamini - tiste tepke! Drevoret vitaminou! K sma šlə u šola, smo jədl, k sma šlə nazaj, smo jh jədl. Pol je pa bla elektrika napelana… u tista fabrka tam, k so blə stanovauci… kr po hruškah zavərtan, pa tist izolatori. Pol pa kədr je biu dəš, je pa wse prebijal, pa s tkule na tepka prtisnu, pa te je tresəl. Al sma pa blə!

Ke napred so ble pa take hruške, mal bulš kə tepke. Pa tist, kje naprej sa blə tist ražiči, pa ene dva taka japonska jabučka. Tiste japonske jabučka so blə pa čis rdeč, pa dobər za jəst, sam to je mogəl bət zrel. Pa klele, k je Žaklowa bajta, tam je biu edən tak drevu, pa tam spet – med gasilskəm dom pa Jernejoucova bajta, tam je biu jen. In tu ne vem, kje so Lenaršč dobəl tist sadje pa tista drivesa.

Park, tist park, k je zde tam spomenik, tist je bla pa tojk lepu… in je bla Jurcowa Franca zaposlena sam, de je pot rihtala. Ta Tomšič je biw pa vrtnar. Enkratən! Sə ne morš misəlt, kojk je blu tu lepu! Lahku si tolk pogledou – sam na škarpa si splezou, pa čes pogledou. Več pa ne! Pa veš, kolk je bla pohən. Tu so zdej stara drivesa, ampak təkrət še ni bla. Tu je bla tojk pohən usak let, tu sə ne morš misəlt. In tu smo pobral, pol pa doma – de so se zmedle, ne. Ampak tu ni smeu naben Lenaršč vidit! Naskrivaj u torbe, kje med knige… Edini vitamini, de boš vedla!

Pər Bebər so mel pa doγce. Tiste smo šlə pa ponoč krast. Tiste take, k so ble tamle Werbičou. Pa ta star Petričk tamle… če je jabuk padu na cesta… on je tamle na ramp sedu: »Uaaa, ormatizəm!« Tojk je biu reumatizmou… in je usazga s krivka kje stran, de ga nisma otroc pobral.

Pr Minčənk je bla češna, pr Lukc smo vedl za ene dobra jabuka, pr Oražəm s konc kozouca so ble ene dobre hruške, pr Jakəl niso mel nč… kr so pa na un konc pobi – sa pa pr Marolt, tam, k je biu wrt, k so zdej tiste bajte od britafa pa tam k je domačija – tam je biu krasən Maroltou vrt. Jabuk! Wograjen! So pa – un kuonc pobi pa za usak jabuk vedl, kašn je.

Sm šou pa h unəm ke na ovink enkrat, je djala wona - mat: »Mama tojk hrušk!« prau. Ta star pa uhərn kə hudič! K je vagou, jə je čəs pu prerezou – hruška! Pol je pa wona vidla - mat je bla pa dobra! Je pa enkrat mene, k sm šou iz šole, pa me pakliče, k ni blo ta starga dama: »Janko!« Janko m je djala… pa m je dala tak škərnicl jabuk, k jo je blu sram, kə je hruška na pu prerezou. Tko je blo!

Tamle do na konc, k ma Petričkowa Mica, kə so prodal… so ble pa hruške viljamouke. Zdej pa - tak mulci; tam je biu Martən Ponkarjou, pa Jože, pa jest, pa Jarcou Slauc, pa tist Bogataj, k je uməru… vidmo s ceste tiste hruške, take! Pa grema tle dol, pa tam ob grabnu, pa s fračam… cək, cək… pa s jo zadu, pa je padla dol, pa druga… fotr pa sedu – tamle! Pol smo pa puzal, pa za srajca. Je bla pa mjedna – je pa sam wn marmilada! Tiste ta ərmene so ble, kaj pa!

Pol se sponəm, tam na Vrhnk u ta Mal dvoran je biu ples. Gotou, smo plesal! Kaj čma zdej!? Tam pr Ceglari, k je kazuc, še zdej je brajda tamle gor. Pa dobər grozdje je blu, veš! Tak – črn! Pa potih lojtra postaumo, pol smo pa, kə bi cegu podajal: Logačanou Jaka je trgou… pol pa na kupčk na tleh, pol smo se pa pasedl, pa pojedl, pa glih taku lojtra pustəl, pa smo šlə. Zjutrej pa na šiht kjele u fabərk, pa Franca: »Jeuu, spit so ble jene barabe!«.

»Ja,« sm djau, »sa pa tud hudiči, a ne!?«

Tam, k je ta stara Logarjoua hiša, so pa stanawal Čounarjoue… so pa češne u šnopc mele namočen. Šnopc pa na wokən takule. Kwa pa zde!? Ja, madona! Sma atpərl tiste kazarce, smo spil šnopc, češne snedəl, pa woda not natočəl. Shlapel, ne!?

Je biu Dragonarjou Lipe; ta je vedu za usak jabuk na usakəm dreves! Dragonarjou je biu, ja, kwa pa veš - je že biu kəšn pret tem dragonar u vojsk! Kət je biu Lukcou Francl, pol je biu Filipič, pa še ene par takih je blu u Vjert. Tu so blə taku kət γarda. So mel sable, ərdiče hlače, plawa bluza, na kojn… še za Franca Jožefa. Tu so blə krasən oblečen! De ti vidiš, pr Lukc so mel sliko Francəlna; tu je biu tak postawn dec! Sa blə kət kozaki, veš…

»Dekleta,« kaku so že djal »bežite, tecite, dragonarji gredo!« - k so bli fejst fanti, pa so kšno punco… he he he. Tu je tku, nimaš kej!

 

Tatjana Oblak Milčinski: Svi šle wakapavat turšca na Mah; Založba Kmečki glas, 2006.

Pripovedoval: Janez Levec, Verd, decembra 2001.

 

 

 DVAKAT JE GASIW LUNO

 

nəš Gasilsk društu; že dvanajzga leta u Horjul. In so ləgojnsk klanc… vršnške gasilce prehitel, z Verda s kojni… k so ke podil u tista luno.

No, prideja u Horjul – je pa wse spal, je blo pa use mirən, nobene stvari ni blo nəkjer, nobenga wogna nəkjer. Ampak so kojn tam pər tist gostilni… en kojn skəp padu. No, pol so pa tizga kojna kər tam pustəl crknenga, so pəršl pa damu, je pa še druh poginu. Pa je pršu šintar, konjederc. Je pa Kotnik takoj svojga upravitəlna posestva paslou u Lublana: »Prpel mə par kojn, pa glej, de bojo bulš, k so bli uni!«

Je won plačou kojne, pa je ta kmet dobu kojne. Če tazga kojna preveč goniš, pravjo, de mu kri zawre… in mu kər butne kri na gərl… pa pade skəp. Luna je pa wshajala in je tku zgledal u Verdu pa na Vrhnk, de gori Horjul. In de wornk γori, k je tist šajn biu!

Šterinosensedga je blo pa tle gor nad Javorčem. Jest televizijo gledam, pa začne tult nəš: »Madona, kuga pa je zdej…«

Pol pa jest wn, pa praujo: »Javorč gori!«

Jest pa milica kličem, tkət je bla še milica… səm djau: »Kje gori?«

»Ja, mi smo obveščen z borouniške želežniške postaje, de tam gori… kje, pa ne vem!«

Pol sm pa šou jest s svojim autom za našəm gasilci guor… smo pa use obredəl – nəkjer nəč pa nazaj na železniško postaja – z Verda kličem: »Sej tle ni nobenga wogna nəkjer!«

Ja, tak šajn je biu, de je blo kə ne vem kojšn požar in smo enostavən bli z usəh gasilskih enot na intervenciji, pa nikjer ni blo nəč! Smo čes pəršl, gor – čes kalona… pa təma. Je pa luna pol zlezla wn!

Tatjana Oblak Milčinski: Svi šle wakapavat turšca na Mah; Založba Kmečki glas, 2006.

Pripovedoval: Urban Žirovnik, Verd, aprila 2003.

 

 

 TKULE SMO MIZO VRTEL

 

za prazənke, kar jes pomnəm. K smo pəršl skup za svet wečer, al pa op božič pa za now let… Učas u gostilno nisi smew, ni blo gnara, pol smo se pa tkule skəp: »Ajd, gremo mizo wrtit!«

Pol smo pa tkule držal, zdej pa dvejset minut – pa more jət!

Ta naša je s tisoč devecto dvaintridesetga leta, mamo pa še eno guor več kət stu let stara. Grušt je, not, k je tist lajdəlc, not so dal ponavat kər powmerənk in k je ene dvanajst ludi bla, se je tkule držal… in se miza začne sama vrtit wokrok. Če pa ruoke obrneš wokrok, začne pa na druga stran jət.

Ena energija je notər. Tu so hodil bijonergetiki, da bə zmerl s Postojne pa z Idrije… Sej jo maja pr Vərtnari zunej.

Jest sm naredu ene tri mize, səm jih z javorja delou. Lahku je tut bukoua, češnowa. Pa lesjena more bət, brez željeza, velikostə stu, studeset al pa studvejset…

Tatjana Oblak Milčinski: Svi šle wakapavat turšca na Mah; Založba Kmečki glas, 2006.

Pripovedoval: Vinko Železnik, Smrečje, junija 2000.

 

 

 SMO ŠLI ZADəNČ NA BARJE

 

… se je edn z Bistre precej zauzu, je vabil poslou in smo šli. Ha, sm pravu enkrat eni: »U Bistər sm rojen!«

»A prou u Bistri!«

»Ja, ta zadən menih səm!« sm se posmejou.

Ona pa čis resn: »A tojk douk so bli?«

No, pa hodma tle; pr gostilnə smo šli dol, pa məm tizga Galetouga kozouca, čez most, pol pa duol na levo do sotočja Bistrca – Lublanca, pol pa še naprej do Kamina, pa guor do Borounišce, pa kje do Goric, use! Je pa tam čis zravən proga, ne in en upraša: »Ja, hudiča vəndr! Zakwa so šli tojk u ta Marost s proga!?«

In prau jen: »Zatu, de so mel mostiščarji bliži za na wlak!«

Je pa res – ogromn materjala tam notr. De je kr lez'l… Kolkr se da, so dal, not nabutal. Dons so ga navozil, druh dan ga ni blu – ne duha, ne sluha. Sej prau Tone, de je enkrət pa tam, petnajst metru stran ta isti materjal vn spet pršu.

In zarat tizga mosta, k je želežənšk, zarat tizga musta je pa muoj uoče padu. Tam, u Gramozn jam so ga ubil. Tist most je biu miniran, so ga partizani, ne… pač, je bla povezava zarat tehnike in use… so ga miniral, štirje Taljani so blə mrtvi tkrət in so pol… že prej objavəl, de za usacga Taljana –štirje domačini. Sej so jih petinšezdeset, tkət so use pobral; tle z Bistre, nekej z Baraunice, nekej tut z Virda, ne… Pol so… šesnajst so jəh pa obdržal. In je biu met nimi tut moj woče. Moja mama je bla na cirku tkrat hədu jezna. Je prošne nardila useposot, de bi pač… wse so nardil, de bi se ta stvar rešila. Pol so še Galeta uprašal, kaku je blə z nimi. Gale je reku: »Ja, padneu vem, de so blə, ponoč pa ne vem, kje so blə…«

In tu je blu obremenilno. In je pəršu baje iz Vatikana odgovor: »Če so nedoužni, bojo šlə pa gərki u nebesa!«

Mama je tku rekla!

Tu je blu desedga marca dvainštrdiset. No, desedga marca je woče padu, enaindvejzga sm biu pa jest pol dve let stər. Čiz nəč se ga ne spomnəm! Kukr mi je brət Zdrauko pravu, de sm po hiš wn hodu, pa: »Ata, ata, ata!«

Se pa spomnəm – ob večerih, namest de bi kej lebga se pogovarjal, je mama wrata zaklenila, pa sma jakal. Mama ga nikol ni pozabila.

Šesnajst so ih. Nekej so ih pomilostil, nekej so jih pa u Voltero kje dol pelal. In neverjetən, jes ne vem, zakwa tolk deleč; sm šou lansk let na izlet u Voltera – men se zdi na kuonc sveta!

Tle je bla ena hiša, k se gre tle po tej potk h Gramozn jam. In je tis možakar reku: »Kaku, de tkrət nism znoru!?«

Je reku, de je na potstreh dvignu cegu, pa gledou skus. Prau: »Kwa je tu grozn zgledal! So jih guor, na vrh so jih postaul… pa so padal!«

In praktičən - prepojena je bla tista zemla…. Dons pa – glih de ni tu sramotən!

Tatjana Oblak Milčinski: Svi šle wakapavat turšca na Mah; Založba Kmečki glas, 2006.

Pripovedoval: Janez Gabrovšek, Bistra, decembra 2002.

 

  

PR GOLČ U PODLIPSK DOLIN SO KOPAL ŽVEPLENO RUDO

 

še u času Austrije. Naša mama je učasih šla ke h šohtu; so ble velike lukne, uuu! Sej smo not hodil z lučje! Tam se je mal posipal in je blu skopan tku, pa taku ke. U tisto jamo smo met vojno skril materjal notr. Məruc je prpelou, k je mu pouhn žita, pa wobleka, pa take stvari… k smo se bal Taljanou, pa smo u tiste jame not del. Tle spret smo pa založəl z rušna, pa smrekco zasadəl, de je smrekca rasla, če b Italjani pəršl.

Je pa enkat Kragul pršu, je pa reku: »Kji je zdej tista lukna?« So pa woni hotəl, de bi tam notr bunkr mel. Je pa rekla mama: »Kwa bi pa rat?«

»De bi tle not bunkr naredl!«

»Ne boste ga, ne! Tle not mamo mi nekej tiste naše reušne skrite. Nəč ne bote mel! Pa glih tlele pret nosom - nam bojo bajto požgal!«

Pol so pa u Použarsk grič naredəl, na Star Vrhnk, glih tam nat peskolom. Pol so jih pa ta bel dobəl – trije partizani so bli ranjen. Je rekla mama: »Veš kua, Viktor… Sam bejšte ot tukej stran, vam jest še gašperčka dam, de bote lahku kej kuhal notr, kšn čaj al pa kšno reč«

Sej - tle ne b blu treba nč delat, tu je blu že wse skopan.

Drgač pa – naša mama je enkrat, večkrat u peglezn dela. Premog, ne! Wogle! Je šla, pa nabrala, pa dala not, sej je fejst tlel. Pa kolk fejst peglala! Ampak, enkrat je pa peglezən pustila takule na klop, je začel pa smrdit! Mi smo šl pa spat. Ponoč pa smrdu žwepl pa tist wse notr. Dobr, de se je mama zbudila. Je pa spala zravn tam, de je šla pol brš wokna otpirat, pa ns zbudit, pa na zrək, de smo preluftal. Sret zime je blo. Pa še bajta b se lahku zažgala.

Tatjana Oblak Milčinski: Svi šle wakapavat turšca na Mah; Založba Kmečki glas, 2006.

Pripovedovala: Francka Žakelj, roj. Treven, Verd, decembra 2002.

 

 

 

POD FIJOLČNO GORO …

 

Tam je živela punčka, k je bla šest let stara. No, in ta punčka je mela vijolčne učke, ampak očka ni mela, sam mamico je mela. In enkrat je šla na Fijolčno gorco; je šla naberat gozdne sadeže pa rože – vijolce … no, en fənt jo je vidu in se je zalubu vajno. In ko je ona zrasla, je tist fənt hotu se poročit z no in mamica ga je ustaula, de je ta punčka čist reuna, de ta punčka nima očeta.

No, uməru je pa ta oče təkrət, k je šu nabirat dəru za zimo in takrət se je nekej ponesreču, k so ga eni vojščaki na Kurenu ubil, kər se je s tistəm graščakom – poglavarjem zlo kregou.

Pol je tista punčka rekla, de gre na vrh Fjolčne gore, ne Vijolčne gore! Je pa srečala eno starko, k je rekla: »A maš kəšən koščək kruha?«

In punčka je rekla: »Mam, samo škorjo, ampak to je edina stvar, k jo še mam!«

»No, pa mi to dej! Prosim te!« je rekla ta starka.

In ta starka je pol rekla, nej se gre otžejat u en potočək. In je šla z njo in k je punčka hotla popit, pa ni vidla tiste starke, ampak je zagledala u vodi angela. Pol je pa nazaj pogledala, pa nobenga več ni blo. Pol je vidla ene listke, gor je bla pa sveta Trojica in za təmi listki je šla in je pršla na vrh gore. Tam, je pa ta angel hotu, de zgradijo cirku. In tam so jo zgradil eni taki človeki, k so sami sebe tepəl, pa so se, k je biu mrak, po tleh valal. Šiftarji, al kaj …

Ta punčka je pa tut gradila to cerku; nosila je vedra vode in k je nesla ta vedra vode, se ji je tako glava – de je bla na vrh ravna, zlo ravna ku ena taka miza. No, in tista lobajna je še zmerej na oltarju in lahko si jo gremo tut pogledat.

Če se bi na tla sklonu, z ušesom, a ne – na lobanjo prtisnu, bi pa slišal spot eno jezero, k u njem še zmerej voda teče.

Tatjana Oblak Milčinski: Svi šle wakapavat turšca na Mah; Založba Kmečki glas, 2006.

Pripovedovala: Maša Milčinski, Verd, marca 2006.

 

TONČəK, NəKAR!

 

Stər oče je biu velik u Ameriki, trikrat. In mama je bla təkrət osamlena in pravjo, de se je učasih napila. Pol je pa stər oče enkrat jo vidu, pa sta se sprla, pol je pa reku: »Nəč, pa grəm, pa grəm!« pa se je hotu še on jət napit. In je šou in tista kapelca pər Tomšič, k je bla nasprot tovarne … in je šou mim kapelce pa se je otkrou, pa mu je Marija rekla: »Tončək, nəkar!«

Pa se je nazaj pokrou, pa obrnu pa je šou domou.

 

Tatjana Oblak Milčinski: Svi šle wakapavat turšca na Mah; Založba Kmečki glas, 2006.

Pripovedovala: Ančka Petkovšek, Vrhnika, decembra 2002.

______________________________________________________________________________________________________________________________________________________________

Zadnjič posodobljeno (Sreda, 04 December 2019 08:14)