vabilo branje knjig mala

Avtoričina misel o knjigi

Ali zanamcem res ne bo nikoli treba okusiti življenja prednikov?
Temu je težko verjeti. Moram priznati, da me je k pisanju
spodbudila predvsem nostalgija po časih, za katere se zdi, da se
vračajo, resda počasi in skozi zadnja vrata, a vendarle.
Sodobna hiperprodukcija nekdanjo samooskrbno iznajdljivost
potiska vstran, saj se človeku v tehnološko dovršenem času ni
treba več zanašati nanjo.
Iz žrela pozabe sem se potrudila potegniti opravila, običaje in
potrebe, ki so nekoč krojili obstoj in življenje ljudi na Šebreljski
planoti. Prvi del sem napisala zgolj po spominu, dogodke pa
izlu ščila iz vseh mogočih, tudi šaljivih očetovih pripovedi.
Vse, kar so naši očetje in dedje izdelali in popravili sami, je da -
nes moč kupiti v trgovini. Pokvarjen del samo odvijemo, namestimo
kupljenega in stroj spet deluje.
Dotaknila sem se svojega otroštva, temnih in svetlih trenutkov,
solz sreče, jeze in žalosti, otroške razigranosti, prikrivanja res -
nič nosti …
Leta svojega otroštva sedaj doživljam nekoliko drugače kot pred
pol stoletja. Za kokonsko otroštvo, katerega življenje se obrne na
glavo, ko se znajde v toku deroče reke, je kriva vzgoja, s katero
sta starša pred otrokom za vsako ceno skrivala hude ure, kakršnim
niti danes ne uide nobena družina.
Še mnogo je delčkov v sestavljenki, iz katerih sem poskusila
izdelati najčistejšo podobo in bralca popeljati v svoj svet. V svet,
skozi katerega sta mi starša tetovirala srce in me kljub ostrogam
nista obvarovala zle sile, prepadov in pekla.
Ker pa smo ljudje bitja, ki znamo odpuščati, tudi sama nikoli ne
zanikam srečnega otroštva.
In ravno zato se nisem hotela dotikati zgodovinskih dejstev, temveč
sem pisala zgolj in samo avtobiografijo svojega otroštva,
kamor vsekakor sodi tudi tedanje življenje ljudi, njihovo delo,
način gospodarjenja, prehrana, običaji in način vzgoje otrok.
Čeprav verjamem, da ste se bralci, predvsem tisti s kmečkimi
koreninami oziroma moji vrstniki z zgodbo celo poistovetili, pa
imam občutek, da so mlajše generacije moj roman prebirale
zgolj kot nekakšno preteklo znanstveno fantastiko.

Ivana Gantar

 

 

Pozdravljeni. 

Po telefonu sva se slišala tudi v zvezi s tokrat ponujeno knjigo V sekundi od angela do hudiča, avtorice Ivane Gantar. Ker gre za domoznanski zapis še precej neraziskanega življenja po drugi svetovni vojni na slovenskem, si dovolimo ponuditi knjigo čim širšemu krogu bralcev. Na vas se obračam s prošnjo, če nam pri tem malo pomagate.

Pošiljam uvodno besedo prof. dr. Janeza Bogataja, ki pove o knjigi skoraj vse.

Je pa knjiga prijetno branje za vse staroste skupine, za nostalgike, pa tudi za otroke, ki jim je takratno še ne preveč oddaljeno življenje popolna neznanka. 

Pozdrav, Literarno društvo RIS Idrija

 

 

Življenjska zgodba o otroštvu in odraščanju v osrčju cerkljanskih lepot

Poznavanje Slovenije, njenih naravnih in kulturnih posebnosti ter različnosti, vključno z narečji, ne samo da se spreminja, ampak je tudi iz dneva v dan slabše. Odnose do ne tako oddaljenih obdobij zgodovinskega razvoja pogosto obremenjujejo površna stališča in sodbe, ki ne temeljijo na dejstvih. Naši slovenski svetovi se zdijo vedno bolj odmaknjeni, vedno bolj so nam blizu druga okolja sveta. Za to poskrbijo med drugim tudi mediji in nizanje elektronskih podob, ki lahko kadarkoli približajo vse tisto, kar je bilo še pred nekaj več kot pol stoletja še skoraj nedosegljivo in zato nepoznano. Prav zato so spomini Ivane Gantar na del njenega življenja v Šebreljah veliko več kot le spominska literatura. V naši vedi govorimo o življenjski zgodbi, torej o pripovedi, ki niza življenjske spomine in jih hkrati tudi komentira in vrednoti. Na ta način posamezni pojavi in kulturne strukture niso iztrgani ali vsaj izolirani od njihovih gospodarskih, družbenih in duhovnih vezi ampak jih lahko razumevamo v njihovi celovitosti ter v razmerju s časi in prostori njihovega udejanjanja. Med posebnimi vrednostmi zapisane življenjske zgodbe Ivane Gantar naj omenim dve. Zgodba govori o njenem otroštvu in odraščanju. To je tematika, ki je bila pogosto prezrta tudi pri strokovnih raziskavah in zbiranjih gradiva na terenu. Otroštvu so raziskovalci posvečali pozornost zgolj zaradi časovne natančnosti spominjanja in opredeljevanja predmetov in pojavov (npr. »Kako je bilo s tem, ko ste hodili v osnovno šolo?«), manj pa z vidika analize posebnosti otroškega življenja, njihovih vrednot in moralnih norm, njihove vzgoje in razmerij z drugimi starostnimi skupinami. Gantarjeva je v pripoved o svojem otroštvu vpela prav to. Druga posebnost njene zgodbe je uporaba narečnih besed za določene predmete in pojave. Čeprav je njena življenjska zgodba že v dobršni meri literarizirana, kar pomeni, da ni zapisana kot bi jo pripovedovala, ji prav ti narečni zapisi dajejo posebno vrednost in prostorsko določljivost. Tudi sicer je njena življenjska zgodba razdeljena na več zaključenih pripovedi, ki govorijo o življenju v družini, odnosih med člani, načinih prehranjevanja in oblačilnem videzu, vzgoji in šolanju, oblikah gospodarskega prizadevanja, raznih znanjih in spretnostih, odnosih v naselju, šegah in navadah ter raznih področjih duhovne ustvarjalnosti. Izjemno podrobni so opisi nekaterih orodij in naprav, ki so jih uporabljali na kmetiji. Posebno vrednost predstavlja tudi časovno obdobje, ki ga zajema življenjska zgodba, saj se otroštvo dogaja v letih, desetletjih po koncu druge svetovne vojne, torej v obdobju, ki mu tudi v stroki šele danes  namenjamo nekaj več pozornosti. To so bila leta velikega razkroja t.i. tradicionalne kulturne podobe na eni in uvajanje inovacij na drugi strani na vsa področja vsakdanjega in prazničnega življenja.

Popisana otroštvo in odraščanje v življenjski zgodbi Ivane Gantar je veliko več kot le pričevanje o določeni lokalni kulturi in njenih ljudeh. Bralcu prinaša številne ljudske modrosti, resnice in odnose do sveta. Avtorica se je očitno držala vodila, ki ji ga je povedal pisatelj France Bevk ob obisku na njeni osnovni šoli v Šebreljah leta 1962: »Piši, deklič, piši o vsem, kar leze in kar gre, o tem, kaj imaš in česa nimaš, kadar boš čutila krivico ali lagodje. Edino pri pisanju v slovenščini in ljubezni do materinega jezika se človek lahko počuti svobodno!« 

Prof. dr. Janez Bogataj


______________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________

Zadnjič posodobljeno (Ponedeljek, 03 Julij 2017 09:18)