Leto 2016 je praznično leto.

Obeležujemo 140 let rojstva Ivana Cankarja.

TD Blagajana je izdelalo stenski koledar na katerem so lokacije, kjer se je Ivan v času otroštva zadrževal. Lokacije so izbrane iz diplomskega dela »Biografski vidik in oblikovanje prostora v izbranem opusu Ivana Cankarja« avtorice Nives Kovač.

Fotografije pa so posnete v našem času. 

Kopija od KOLEDAR NASLOVNA STRAN

 

 

Kopija od JANUAR

/…/ Oko mojega spomina seže daleč, prav do tretjega leta moje dobe. Pogorela nam je hiša in obubožali smo docela. Mi otroci, kolikor nas je bilo, smo se igrali na vrhu pri Sveti Trojici. Pod večer je bilo, solnce je sijalo milo in toplo, kakor sam božji blagoslov. Spodaj je bila Vrhnika že vsa v senci, lesketala so se le še zgornja okna gosposkih hiš. /.../ (Moje življenje: 6) 

Cankarjevo spominjanje otroštva se začenja na znamenitem Klancu, ki je služil za literarno snov tudi v drugih njegovih literarnih delih, svoj spomenik pa je dobil v romanu Na klancu in skozi literaturo sčasoma postal simbol uboštva in zatiranih. Cankarjevo rojstno hišo je kupil ded Jakob od kmeta Tomaža Podlipca, leta 1871 jo je od njega odkupil Cankarjev oče Jože, najstarejši sin iz drugega zakona. V njej je živela številna Cankarjeva družina, ostal pa je tudi ded Jakob, ki je obdržal v hiši še manjši prostor, tako da je v majhnem prostoru živelo dvanajst ljudi. Leseno hišo je leta 1879 popolnoma uničil požar in Cankarjevi so izgubili dom, ki ga nikoli niso več našli. 

Kopija od FEBRUAR

/…/Zvonovi pojo, vabijo k veliki maši. Po široki cesarski cesti prihajajo v gručah prazniško oblečeni ljudje, vsi vedrih lic, jasnih oči. Ponosna stoji na hribu cerkev sv. Pavla, sloka in svetla se vzpenja k nebesom. Pred cerkvijo stoje šatori; tam so pomaranče, vse polno je pomaranč; da bi eno imel, samo eno, ali vsaj pol, vsaj tisti košček, ki ga je bil v prahu izgubil otrok … sladki sok bi ljubo pobožal te žejne ustnice … /…/ (Zbrano delo XXI, V tujini: 268) 

Cankar se naslanja na opise cerkve sv. Pavla, ki je še danes osrednja vrhniška cerkev. Stoji ravno nasproti hiše, kjer je bila pisateljeva osnovna šola. Nekaj sto metrov naprej se pride do »cesarske ceste« in ko jo prečkaš, kmalu prideš v Močilnik, nad katerim se pne Raskovec, in nato naprej v Retovje. V otroških letih se mu je pot verjetneje končevala pri cerkvi, kasneje v dijaških in poznejših letih pa se je nadaljevala proti Močilniku. Po pripovedovanju je Cankar tja na sprehode velikokrat peljal tudi svoje prijatelje iz Ljubljane in od drugod. 

Črtica V tujini ima sicer občutenjsko-kontrastno konkretno geografsko referenco: opisuje delavsko dunajsko okolje in obup ter bedo, ki se izraža tudi z motivom samomora ob Donavi, ki ga je Cankar uporabil tudi v Tujcih in Križu na gori. V tej svoji obupanosti se spominja svoje matere, in ko naleti na cerkev v tujini, se mu obudi spomin na domačo cerkev sv. Pavla in semenj, ki je potekal pod njo, kar mu prikliče svetlobo in okus po mladosti. 

 

Kopija od MAREC

/…/Mesar je imel pred hišo visoko skladovnico na pol obtesanih hlodov. To so bile slavne mesarjeve klade, naša radost in naše hrepenenje. Plezali smo po njih, lovili se, prevračali se, in padali; sonce samo se je smejalo našemu veselju. Še zdaj ne vem, kako da so nas neprestano in s toliko skrbjo podili s tistih lepih klad. »Janez je že spet na mesarjevih kladah!« Seveda je in čemu bi ne bil? Stvari so na svetu, ki jih človeška pamet tudi z veliko težavo ne preudari do kraja. Zdelo se mi je, da so nam teh klad nevoščljivi stari ljudje, zato ker so prenerodni in prepusti, da bi plezali nanje. Najbrž sem sodil prav./…/ (Moje življenje: 7) 

 Po požaru se je Cankarjeva družina osemkrat selila po Vrhniki. Prvo zatočišče so dobili v opuščenem hlevu na dvorišču gostilne Mantova, kjer so se veliko ustavljali furmani na poti v Italijo. V hlevu so bivali do leta 1880. Iz hleva je Cankar opazoval mesarjeve klade, ki so vabile čez cesarsko cesto in na katere so se hodili igrat kot otroci. Leta 1930 so postavili Cankarjev kip prav na mestu, kjer so kraljevale mesarjeve klade.

 

Kopija od APRIL

/…/Kmalu pa se mi je razširilo obzorje od mesarjevih klad do enajste šole pod mostom; za dobrih sto korakov. Ob vročih poletnih dneh, ko Močilnik usahne, ko je temno Retovje skoraj prazno, in ko mila zelena Ljubija sanja svoje tihe sanje globoko pod vrbami, upade Ljubljanica za cel seženj in ošabna Vrhničanka je samo še potok. Ves levi del struge je sam bel prod, od sonca spaljen. Takrat se prične enajsta šola pod mostom ter se neha ob prvih jesenskih nalivih. Mnogokaj sem študiral v svojem življenju, ali tako bogate in koristne učenosti, kakor jo daje svojim učencem enajsta šola pod mostom, nisem zadobil nikjer in nikoli. /…/ (Moje življenje: 7) 

Dobrih sto metrov naprej (Cankar zapiše dobrih sto korakov naprej), pa je potekala znamenita enajsta šola pod mostom. Enajsta šola je skozi Cankarjevo pisanje postala sinonim za pridobivanje življenjskih izkušenj pri otrocih zunaj šole in družine. (SSKJ) Pred Cankarjem je ta besedna zveza pomenila žaljivko za nevednost in domišljavost, stopnjo za učenost, ki sploh ni obstajala. Zbadljivka je na Vrhniki prvič izpričana in zapisana  v uradnem dokumentu leta 1744. V slovenski literaturi jo je v pesniškem besedilu 1796. uporabil Valentin Vodnik, vendar brez povezave z Vrhniko. Izraz je razložil Fran Levstik, ki je iskal njen izvor glede na desetletno šolanje v rednih šolah. Vsekakor pa je izraz enajsta šola s Cankarjevo literarno uporabo popolnoma izgubil vse slabšalne lastnosti in se uveljavil kot pojem, ki predstavlja brezskrbno otroštvo in odkrivanje novega, česar ti nikoli ne more dati formalno izobraževanje. 

 

Kopija od MAJ

 /…/Vrhnika, prečuden kraj! V mehkem domotožju mi zakoprni srce ob mislih nate. Kdo te je videl, z bdečimi očmi, kdo te je spoznal? Šli so mimo, videli so bele ceste, bele hiše, in so šli dalje. Jaz pa sem ti pogledal v obraz kakor ljubljenemu dekletu in zdaj je moje srce bolno po tebi …

Kraj ravni pod gozdom, pod temnim, mogočnim Raskovcem sedi jata golobov; bele peroti se leskečejo v soncu. Tam je Vrhnika. Čez bore, čez hoje, od tihega Krasa, od morja šumi burja, plane v ravan, postane, vztrepeče, osupla in utolažena ob toliki lepoti./…/ (Aleš iz Razora: 270) 

Raskovec je gozd, ki se pne nad Močilnikom. Cankar ga omenja manjkrat, vendar je Raskovec prostor v kontekstu z Močilnikom in Retovjem. Cankar v svojem pisanju včasih kraje skorajda personificira in jim daje človeške lastnosti oz. z njimi vzpostavlja neke vrste dialog.

 

Kopija od JUNIJ

/…/ Sam ne vem, kako se je zgodilo in kako se je moglo zgoditi, da naš laz nenadoma ni bil več naš. Ali smo se zamerili gospodarju tistega sveta, ali je hotel sam obdelovati tisto beraško ped zemlje, ali se je oglasil drug najemnik – nič ne vem. Le toliko vem, da laza nismo imeli več in da se nam je tako zgodilo, kakor da nam je bil kdo zemljo izpodmaknil pod nogami. /…/ (Zbrano delo XXI, Naš laz: 273)

Po očetovem gospodarskem polomu, ko so izgubili hišo in gozd, je družini ostal za kmetovanje samo še laz z majhno njivo, vendar so ga v stiski morali prodati, ko je bilo Cankarju osem let[1]. V tekstu je Cankar laz lociral drugače od mesta, kjer je dejansko obstajal. Laz leži nekaj sto metrov od cerkve Svete Trojice, v črtici pa zapiše, da je bil uro hoda od doma. France Dobrovoljc pravi, da je s tem skušal bolje ponazoriti težavno pot do njega po hudourniški strugi potoka Bele, verjetno pa se je tudi Cankarju kot otroku, ki je meril otroške korake, pot zdela daljša, kot je bila v resnici. (Dobrovoljc 1972: 235)

Črtica Naš laz spada med zapise, s katerimi je Cankar naredil poklon svoji materi in je v zbranih delih vključena v cikel Ob svetem grobu. Napisana je bila leta 1910, vendar je bila objavljena šele štiri leta kasneje.


[1] V zapisu letnice, kdaj so Cankarjevi izgubili laz, se Merhar (Izbrano delo VIII, op. 1955: 267) in Dobrovoljc (1972: 235) razlikujeta. Marija Iskrenović je odkrila v originalni kupoprodajni pogodbi, ki je vpisana v zemljiško knjigo (20. avgust 1886, REG. štev. 300 na Vrhniki), da je Cankarjev oče laz prodal leta 1886, zapisano je tudi, da je kupec kupnino plačal že prej. Torej je bil Cankar star deset let.

 

Kopija od JULIJ

Sedel sem na Rožniku, tam pod verando, in sem gledal na vrhniško stran. Lepo jutro je bilo, tako čisto in jasno, da sem razločil v daljavi belo grlico, Sveto Trojico. Tam je bila moja mladost. /.../

/…/ Ko je šel, sem stopil k plotu pod verando. Tenke meglice so se vile nad barjem, na vrhniški strani pa je bilo jasno; iz daljave me je pozdravljala bela grlica, Sveta Trojica. /…/ (Zbrano delo XXI, Mladost: 68)

Kakor je Cankar v mladostnih letih s hrepenenjem zrl s Svete Trojice proti Ljubljani, se je v letih bivanja na Rožniku s hrepenenjem oziral na Sveto Trojico. Sveta Trojica je opisovana z občudovanjem in največkrat obsijana s soncem in svetlobo, ter predstavlja neko milino in upanje v njegovih tekstih. Pri njenem opisovanju velikokrat uporablja besedni zvezi bela grlica ali bela golobica. Cankar uporablja konvencionalne religiozne, krščanske simbole, ki predstavljajo teme hrepenenja, odrešenja in novega življenja. V judovsko-krščanski simboliki je v Novi zavezi postal golob(ica) temeljni simbol čistosti in preprostosti, ko je prinesel oljčno vejico na Noetovo barko pa še simbol miru, harmonije, upanja in zopet najdene sreče. Zaradi različnih simboličnih pomenov predstavlja tudi tisto, kar je nepokvarljivega v človeku – dušo. (Chevalier-Gheerbrant 1993: 154) 

Ko je Cankar bival na Rožniku, je imel sobo v hiši zraven gostilne, iz katere se je videlo jasno proti Vrhniki, da jo je lahko zjutraj prvo pozdravil in se nazadnje poslovil od nje. Pisal je vedno v gostilniški sobi, kjer je imel v kotu okroglo mizo, v visoki gostilniški omari pa je hranil v predalu svoje rokopise.

 

Kopija od AVGUST

/…/Zastrl sem oči z dlanjo, ker se mi je bleščalo v popoldanskem soncu. Tam je Tičnica … tam so tiste svetlosinje, smehljajoče se oči, tam je belo krilo, posuto z rdečimi ciklamni, tam je moja mladost … Milost božja! Ali so oslepele moje oči? Ni je več! Ne več!

            Vse posekano od debla do stebla. Trda sončna svetloba lije, lije, lije na grobišče, niti usmiljene ciprese ni. Skorja na štorih je črna; strnjena kri …

            Temno in težko mi je seglo v srce. Kako vam je bilo, smreke, ob tisti uri, ko ste padale? Kam so zakopali vaša uboga trupla? – Kako ti je bilo, moja mladost, ob zadnji uri? Kje je tvoj grob? – (Zbrano delo XXI, Tičnica: 46)

 Cankar velikokrat omenja skupaj s Sveto Trojico tudi Tičnico. Tičnica je majhen smrekov gozd, ki se razteza za cerkvijo Svete Trojice v severozahodni smeri in se spušča proti Stari Vrhniki. V črtici z dobesednim naslovom opisuje dogodek, ko je obiskal Tičnico s prijatelji in Heleno Pehani v letih, ko je živel že v Ljubljani. Heleno Pehani je spoznal poleti leta 1895, ko je bila kot maturantka na počitnicah pri svoji sestri, ki je bila poročena na Vrhniki. (Cankar, Zbrana dela XXI, op. Kos: 313)

Iz teksta se da razbrati, da naj bi gozd posekali, kar ga je prizadelo. V njegovih časih je bila Tičnica temen, senčnat smrekov gaj, prepreden s številnimi stezicami. Gaj so med okupacijo leta 1942 posekali Italijani, ker so se bali, da bi dajal zavetje partizanom. Ivan Cankar tega ni doživel, tako da je posekan gozd v črtici verjetneje simbol žalovanja za mladostjo, ki je, skupaj s čisto dušo otroško-mladostniških čustev in občutij minula, in ljubeznijo, ki je več ni.

 

Kopija od SEPTEMBER

/…/ Na vsaki moji besedi, na vsem mojem nehanju je bila pega, je bil greh. Časih, ko sem klečal v spovednici, nisem vedel, kaj bi povedal. Moje življenje in ravnanje se mi je zdelo nedolžno in čisto, kakor njiva tam na Klisu. /…/ (Moje življenje: 44)

Klis je del ravnice sredi Vrhnike med Vasjo in Hribom. Enako se imenuje tudi potok, ki teče po ravnici. Klis ima torej dva pomena: je ime prostora in ime potoka. Osnovna šola, ki jo je obiskoval Cankar, je bila blizu cerkve sv. Pavla. Takrat so stanovali v Kotnikovem hlevu v središču Vrhnike, tako da je moral prehoditi dobršen kos poti, da je prišel do šole. Njegov prvi šolski dan se je začel s padcem v lužo na Klisu. V šolo ga je pospremil starejši brat, od katerega mu je oče za silo prekrojil obleko. Po enajsti šoli je Cankar težko sprejemal odhod v formalno šolanje, sama šola pa mu je predstavljala pust in srepogled kraj, kjer ni bilo več sončnega, belega proda. Po padcu v lužo ga je brat vlekel domov in spet je dobil svojo staro, zakrpano obleko. /…/ Tam so takoj razsodili, da nikoli ne bom učenjak. /…/ In vsi so rekli, da je to slabo znamenje. /…/ (Moje življenje: 10)

 

Kopija od OKTOBER

/…/Ko se je zibal voz počasi in ropotaje skozi trg, se mi je zdelo, da se vozimo po čisto tujem kraju. Cerkev svetega Lenarta sem pogledal začuden, kakor da se je bila šele v tistem trenutku vzdignila iz tal ter se plaho stisnila pod klanec. Cesta se mi je zdela zelo široka in kakor za procesijo pometena; hiše so bile visoke, bele in tihe. Na obeh straneh so molčali vrtovi, do vrha ograjeni in zastraženi, da bi jih ne motil nevreden popotnik še z nečistim pogledom ne. Kdo se izprehaja tam po samotnih gredah, pod brezkončnimi sencami? /…/ (Moje življenje: 53)

Cerkev sv. Lenarta je stisnjena prav pod klanec, kjer je Cankar stanoval. Kot piše France Bernik, Cankar v Mojem življenju ponovno poudarja, da je v zreli dobi pri njem prisotno osebno religiozno občutenje sveta kot spomin na otroštvo in mladost, ne kot neposredno izkustvo. (Bernik 1983: 443)

 

Kopija od NOVEMBER

/…/ Moje pastirovanje je bilo brž pri kraju. Nato so me hoteli napraviti za vrtnarja ... Mili Bog, da bi se bilo zares tako zaobrnilo! Kod bi danes plavala moja barka? Še tam pod vrbami, v hladnem Rétovju, po tihi, zeleni Ljubiji; od tenkih lističev, od prožnih mladik bi rosile name sončne kaplje, poslanci nebeški. Moje srce bi bilo čisto, moje življenje brez zlega; oboje bi bilo kakor večerna molitev otroka. Morda je bilo potrebno, da se je zgodilo drugače, presoditi ne morem; bilka na senožeti ne ve, čemu da je bila potrebna njena prezgodnja in nasilna smrt. — /…/ (Moje življenje: 43)

Retovje Cankar velikokrat omenja skupaj z Močilnikom, saj nadaljujeta drug drugega. V Retovju je bil pri izviru vodni tok zelo močan in je poganjal več žag. Prek Retovja se nadaljuje lepa sprehajalna pot proti Verdu. Danes izviri niso več tako močni, kot so bili v Cankarjevih časih, so pa še vedno obdani in prežeti z vodo in v svojih globelih skrivnostni. 

V odlomku se Cankar navezuje na spomine na mladost, eno izmed njih je Rétovje. Skoraj vedno se z besedili vrača v prostore, ki jih je moral zapustiti in ostaja v dvomu, ali je naredil prav. Nekateri prostori iz mladosti, otroštva, ostajajo svetli in niso zaznamovani z zavestjo težkega življenja. Odhod iz rojstnega kraja v prestolnico je pomenil tudi pisateljev prehod iz otroštva v odraslost.

 

Kopija od DECEMBER

/…/Za velikim oltarjem v cerkvi svete Trojice zabuči pokopano jezero; kdor leže na mrzli kamen, pod tisto strahotno lobanjo za oltarjem, sliši zamolklo pesem skritega jezera. In ko vstane, ko ugleda to čudežno vrhniško dolino in to belo nebo nad njo, se zamisli v čudnotihotne zgodbe, ki jih uho ni slišalo in oko ne videlo. Bela megla se vzdiga iz Močilnika, vijoč se, trepetajoč hrepeni proti nebu, v veličastnem kelihu prinaša zvezdam nezaslišane skrivnosti … (Aleš iz Razora:333) 

Poleg Svete Trojice je postavil Cankar v svojih delih velik spomenik Močilniku, kjer izvira Mala Ljubljanica. Naravne lepote Močilnika, Retovja in Raskovca je Cankar obiskoval v svojih dijaških in še poznejših letih, kot otrok pa se tu verjetno ni igral. Za opis Močilnika velikokrat uporablja pridevnike kot tihi, dremajoči, hladni, speči, Močilnik je vedno opisan kot prostor, ki v sebi skriva polno skrivnosti. Služil mu je tudi kot vir navdiha, saj so z Močilnikom povezani nekateri njegovi literarni junaki. 

Cankar velikokrat povezuje sanje kot skrivnostne prostore v človeku, ki so še samemu neraziskani in nedoumljivi z Močilnikom in njegovimi vodami, ki se prav tako dvignejo iz globin in skrivnostnih jezer na površje. Voda pokopanega, skritega jezera iz globin prinaša na zemeljsko površje pesmi in zgodbe, ki jih uho še ni slišalo, niti oko videlo. Svet iz podzemlja, podzavesti se dviga na blagoslovljeno zemeljsko površje, v človekovo zavest.

Kopija od ZADNJA STRAN

  

Zadnjič posodobljeno (Četrtek, 10 Marec 2016 19:16)